NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

pivo, pokadim zobe, izpljunem luske in vzamem dolgo cigareto, za triinštirideset rubljev, kar je dvakrat dražje od steklenice vodke. Kondenzirani dim se dviga in nabrekne s sunkom vetra…

      opomba 10

      In brezdomci so na zabavi

      In šel sem s punco, aktivno modno oblikovalko brez določenega kraja bivanja po svojem potnem listu, ki je ves zahodni svet, v vasico Tajga v Buturlinovki… V!.. Spalno kraljestvo, kjer vsi ne vidijo denarja in pol spi, ki sanja o preteklem življenju.

      Zjutraj sem vstal, plazil na dvorišče in te pogrešal. Gospodarica je predjed zdravila kašo. Baška boli in je na dvorišče nalila jagode. En sam piščanec jih je pojedel in je brez življenja padel. Domačinka, norec, je vzela in začela pokopati perje na blazino od mamurja, mislila je, da je prepozno sekati, sama je umrla in ne da bi se sekirala z glave, je bilo meso trdo.

      Medtem se je piščanec prebudil in plapolal, razgibaval perje kamor koli, kamor koli, je ptica rekla od mamurja in tekla plešasto stran.

      – Greva na sprehod po vasi. – je v hudi preteklosti predlagal mezzosopran prijatelj, ki se je plazil po meni.

      – Ali pa bomo morda plazili? – dvigajoč se plazeč z naslednjega koraka verande, sem odgovoril s suškim. Moje pete so bile vdrte čez prag znotraj koče in kri je pritekla v glavo, kar je bolečino še stopnjevalo. Prijatelj je vstal, se naslonil na hrbet in mi porinil nos, dragi čevlji, šel naprej do izhoda z dvorišča. Splazil sem se po stopnicah na noge in skočil po njenem igranju zadnjice do trgovine z vodko.

      – In dušik? Sem vprašal, srknil po kupljeni steklenici alkohola.

      – In ima babico Nyurka, mamo kisle kumarice in sol toliko, da je dovolj, da se v družbi ugrizne.

      Po končanem odhodu smo se odpravili do krajevne oblasti, sorodnika, ki so ga pred kratkim izpustili iz krajev, v katerih so bili odvzeti svobodo hrane in gibanja. Koča je bila, kot mnogi, zgrožena. Mi, upognjeni v spodnjem delu hrbta, smo šli v verando in brez odklona šli v kočo. Za mizo je sedel pas do pasu, slečen, ves v tetovažah, vitki moški z imenom Kharya. Od mišic na njegovem telesu so bile vidne samo kosti.

      – Velika Kharya. – pozdravil moj gospodar brez odvrnitve. Strop je bil menda zgrajen za hobite in škrate.

      – Super, če se ne šalite. – je nekdanji obsojenec ustno odgovoril z zobmi. Nisem se odlepil tako kot prijatelj, stal pred vrati in čakal na povabilo. – Sedi, samo pridi.

      – Boste Vodyaru? – je vprašal moj.

      – In kaj je tam? je vprašala Kharya.

      – Seveda, kakšen trg, tukaj. – je veselo odgovoril moj in dal na mizo litrsko steklenico vodke.

      – No, nalijmo ga. – zapornik je vzel mehurček in ga natisnil ter ga nalil v vrč. – vstopi, sedi, dragi gostje, postavi se doma. – Predlagal je in kosil iz grla, nato pa ga izlil iz vrčka. – Haaa!!! izdihnil je in razširil oči. – Samo mene kot mater so pokopali iz predjedi, z valjajočo se kroglico, ne prekleto. Samo črni kaviar. V mojem grlu že štrli. Hočeš, splezaj se v klet.

      – diateza, pravite? Razložil sem.

      – kaj?? je vprašala Kharya. – kdo je to?

      – To je moj fraer, pravilen in ne obsojen. – je razložil moj.

      – In kakšen čudež si? – Pogumno sem tudi vprašal zapornika.

      – Tiho, tiho fantje ne trpijo. – je tolažil mojo in lastniku predstavil plašč. «To je moj stric z dvajsetletno kaznijo.»

      – Petindvajsetletnica … – popravila Kharya. – No, spravi se mladi v klet?! Ne boste poslali svoje ženske?

      – In kaj? Lahko ubijem. – je predlagal moj.

      – Vaše podjetje. je rekel Kharya in si natočil še eno vodko. Črepinov ni več. – in jo potisnil k sebi.

      – Sedite, draga, ližem se in delaš ponoči.

      – Freti. – je odgovoril moj.

      Stekel sem pod tla, prižgal vžigalico in bil omamljen; na policah so bili kosi trideset tri litrske pločevinke konzerviranega črnega kaviarja. Vzel sem dve pločevinki.

      Samo vzeli smo pol litra iz ene skodelice, po vrsti, kot da je šifir, saj sta v hišo vstopila dva policista.

      – No, Harya? – vozili so. – se nisi imel časa, da bi se naslonil nazaj in je že merjas iz ukrajinske trgovine ukradel? Pridi, spakiraj se, pojdi z nami.

      – Zakaj? – je vprašal moj.

      – Daj priznanje. Bi radi z njim, Vasilisa? – je predlagal drzni in plitvi policaj.

      – Načeloma lahko namesto tega delate. – Dodan mršav in dolg policaj.

      – Kurac pa si uganil!! – pijan Kharya je prikimaval, vzel kladivo in dva žeblja za sto petdeset milimetrov z okenske police in enega za drugim pribil noge na leseno dno, ne da bi slekel copate, ne maziljal in menda ne občutil bolečine. Krpa je počasi namočila copate. «Zdaj me vzemite, vendar se ne dotikajte moje nečakinje, sicer boste sami šli v vedro… No.., slabi?» Nisem ukradel merjasca, ne bom videl stoletja volje.

      – No, ti si norec, Harya. – Narisan krepko.

      – Točno, zrušil se je iz hrasta, zakaj je tako krut? – dodano skinny.

      – Zakaj tako kruta? Pridi, Palych, v ciklope, njegova napetost. – je predlagal krepko. – Ta ne hodi, ne hodi.

      – No, norec, Harya!! Zdaj, Vaska, – obrnil se je k moji. – Dajte umivalnik, sicer je na pol zmečkan. – obrnil in odšel.

      Kharya je vzel klešče z okenske police in nohte potegnil nazaj brez napetosti, ne da bi si kdaj zvil obraz. Od presenečenja smo odprli usta.

      – Ja, ne škripajte, fantje. nas je pomiril. -pour.., noge so mi še vedno zmrznile v rudnikih. Toda ta siva izmečka odpade takoj. Hahaha!!! – in razkril je umazana usta, iz katerih se je videlo pocrnjene koščke nekdanjih zob.

      – Dušo, moje jahtanje! – nagovoril me je prijatelj. – hitela je nanj, ima vse fante. Žensko je celo življenje, a mama ga ni videla na zmenkih. V coni ga je celo rodila, ko je z babico odslužila termin za vrečko z žitom, ki sta jo ukradli skupaj, dve sestri dvojčici. Da stric?

      – Ja, to je smeti, poslušaj, kakšna šala iz cone ti bom povedal … – In Kharya je, ne da bi pozoren na muhe, nadaljevala spomine na smešne zgodbe, ki so se dogajale v zaporu.

      – In celotno območje je moralo stati dve uri pri petinštiridesetih stopinjah zmrzali.

      – In kaj se je zgodilo? je nečakinja vprašala strica.

      – … Tako je bilo tako: ob večernem pregledu, saj ni bilo izvajalca.

      – In kdo je to? Sem vprašal, ko sem v odsotnosti opravil cono.

      – To je zapornik, ki daje delo drugim zapornikom, tepa z lastnikom cone. – je razložil moj. Kharya je prižgala cigareto in pihala dimne obroče.

      – … Celotno območje je bilo obrnjeno na glavo. – nadaljevala Kharya. – Ni koza tega in vsega, in mraz – minus petinštirideset. Severna luč in hitenje z neba. Takrat sem z nogami zabrusil, nato pa šel gnile obleke, ki so me mučile noge.

      – In kaj, ste to našli? – sem se spraševal.

      – Ahhh… Ja, našli so.., heh.., pod tušem, v naravi, se bom zajebal. Ta šmrk, goli pred ogledalom za mizico na riti, se je odrival.

      – Hahahaha!!! – vpil. – Kaj v naravi?

      – Kaj, zakaj? – je vprašal moj.

      – Zakaj, kaj?! Pripet na