NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

s hladnim alarmom, s hladno vodko, kul prigrizkom, hladnim pivom ni bilo več.

      «Ugrabili, demone, khe…» je zamrmral Slaveri Venadevič in prižgavši hladne cigarete poklical policijo o ugrabitvi svojemu prijatelju, polkovniku.

      Dve uri pozneje je bil nedaleč na dvorišču najden džip: znotraj trupla mladega moža in pol litra vodke, odprta pločevinka piva in skoraj pojeta malica. Pet metrov od džipa je ležalo drugo truplo starejših Khačikov.

      Vse so pripisali odvzetim izdelkom in direktorja te trgovine kaznovali, pravijo, da je bila njegova hči, sedemnajstletna šolarka, ubita. Slaveri Venadevič je iz poštene vesti plačal pogrebni tat, katerega brisalci so teden pozneje našli glavo na smetišču. Na prizorišče so poklicali svojega tehnika in pobegnili, zagledali so policijo in občutili strah pred brezpravnostjo.

      Nekdanji brisalci so se naselili v hiši bombnikov in zaradi vsega so začeli trkati na vse, vključno z mano, zaradi česar me je uprava «nočnega zavetišča» pozneje pregnala in končala na ulici.

      Sprehajal sem se po mestu in nisem vedel, kaj naj naredim, hotel sem jesti in piti, spati in pisati, pokati in jokati, prdniti in godrnjati.

      – No, daj vratu potni list, delo in stanovanje!! – vdrlo mi je v mislih. In piton je prosil za nekaj drugega. – Trenutno je vroče, meso in še več…

      – Pojdi krasti!! – notranji glas se je prerezal kot srp.

      – št. Nisem ruski demokrat, ampak sovjetski človek. Moj um se je izoblikoval v postsovjetskem prostoru, ko večina ne samo da ni znala ukrasti, ampak je preprosto dala in delila zadnji kos kruha, kot je Jezus, zavedajoč se bolečine drugih in tega ni razumela. Spet so ukradli tiste, ki so zdaj oligarh in demokrata, ki pozimi sploh ne morejo snežiti, in jih odvzeli običajnim ljudem. Poslanec s kriminalno preteklostjo je kul in celo junaški, pravijo, zasledoval je stari režim. Če pa je človek upornik, potem je enkrat na sto nevarnejši in surovejši od navadnih kramp. Niso tujci uničili naše države in ne mi – zgolj smrtniki, ampak ti lopovi v zakonu – zdaj poslanci Državne dume. In vse se bo spremenilo šele, ko bo odstranjen zadnji nekdanji sovjetski funkcionar in četudi sploh ni komunist, je tat tistih časov. In zdaj samo vedno znova poskušajo živeti v razkošju in nam odvzemajo življenje. In njihovi otroci, ne vedoč življenja, takoj poslancem. Sniff sranje, da bolje razmišlja in glasuje za inovacije. In mi, običajni prebivalci zanje, smo samo žuželke, sploh ne govedo. Neka vrsta prima donna je zasedla celoten eter. Pohvalijo jo in jo pojejo njene pesmi. Je najbolj demokratična ženska pri nas, poročila se je s svojim nezakonskim sinom in to je vse: naredi tako kot ona. In tisti, ki so proti njeni monarhiji, to je, da je boljša od pesmi in ni Mojzesov sorodnik, ne pomeni formata, kot je bil Viktor Tsoi, na primer, ki so ga odstranili, ko ni hotel sodelovati z njo. In to v vseh krogih moči. Naša demokracija je nasprotje zahodne demokracije, zato je življenjski standard drugačen: imamo sranje in oni imajo Kaifa. Američani demokrata povezujejo z iskrenostjo, pri nas Rusih pa to razumemo kot tatvino in razbojništvo. In spet sem dobil. No, nič, ne v prvi. Zverine v džungli so lažje, nimajo zakona. In tukaj?! Glavna stvar je, da ostanete mirni. Vi vrete – to je utopija, živci so še vedno potrebni… A se je vsega tega naveličalo?! Lov preprosto ni problem. Če so ljudje proti kralju, potem to ni več država, ampak vojašnica, kjer so prisiljeni obstajati, ne živeti. Toda prve ure zavestnega prestrukturiranja v življenju so težke in ko sem že ugotovil, kaj nas čaka, potem življenje ni zanimivo in živite, ne da bi razmišljali o jutri. Življenje brez cilja. Zato bo današnja mladina državo popolnoma uničila… Dva tedna dviganja iz nič, in spet se družim. In od tega časa ne bom ravnal…

      Nevski prospekt je srce Sankt Peterburga. Od Trga Aleksandra Nevskega do Trga vstaje decembristov; od svetilnikov do puščavnice. Koliko vidite: žonglerji in akrobati, nabiralci, berači, natakalci in prevaranti. Vsi delajo tam. In obrazi so kriminalno dobro nahranjeni. Seveda so turisti pravzaprav bedem. Glej, McDonald’s očaran človek z lopato nabrekne, to je z denarnico. In vidim, kako se fant do njega spusti z blazno zlobnim pogledom.

      – Hej brat,.. super! – je pozdravil sesalca.

      – Ja, zdravo, hvala bogu!

      – No, je življenje normalno? Do boga? Bog se ne sram za vas. Skratka, – prišel v tesen fant do sesalca, zapeljal z lopato, sicer ga bom ubil kot psa. Pridobite račune, zaprite lopato in jo pospravite v žep… In zdaj, pojdite. Ne drsi, tvoj Bog je zapovedal deliti.

      – Kako boš poročal Bogu?

      – In priznam pred smrtjo in še vedno te bom prevaral v raju. Hahaha

      In potem pridem in brez opozorila pokadim fanta v bageja. Zavzdihne sapo in se, ko se poskuša upirati, z eno roko nagonsko me stisne, z drugo pa zgrabi jetra. Pijače, to so šibka jetra.

      – Vzemite svoj denar, tovariš. – rečem sesalca in ga nož odbijem v stran.

      – hvala!!! – se mi zahvaljuje in fant v smrtnih konvulzijah izgubi zavest in umre. In lahko bi nekje delal in koristil državi in ljudem, vendar ga je demokratični kaos v državi spremenil v spanje … – Evo, vzemite nagrado. – pokuka na mene sesalec računov in hitro zbeži, skoči v njegov Lexus in se odcepi. Skodelica čaja in dve klobasi v testo, hvala, ker ste prihranili več deset tisoč in tatovi zavesek. Toda denar je treba varčevati. Ja, tukaj je veliko ljudi in vsi hodijo. In cena je besna in še vedno raste. Čim slabši so ljudje v državi, tem dražja je cena.

      Kaj je tukaj?! Stojim in gledam drugega fanta, ki muči mimoidoče. Vidim ljudi, kako štrlijo in ne vrejo, pivo sesa in brezdomci. Nekaj ga prosi in mu takoj zaviha.

      – Dragi!!! Pomagajte za kruh, dajte malenkost denarja?! – pravi skrivnostni berač.

      – Pojdi, tovariš Huy!! – v pogovor se je vmešal fant. – Pojdi, smrdi! – prekinil je bum. – Ste naveličani brezdomcev?! – se je nasmehnil tip. Loch ga je opozoril, ga pregledal in zavzel začetni položaj ter si moža vzel za raven državljana. Nadaljeval je. – Samo kupil si pivo in resnično ne boš pil.

      – Da. je vlekel. – Pravkar sem kupil pivo, eden pride: «Dajte mi dva rublja?», Popij, drugi pa: «Pomagajte mi, da odidem z metroja, samo me spustijo od policajev.» Ali naša hrabra policija odvzema osebni denar? Nekakšen absurd, na TV pravijo ravno nasprotno.

      – Hmmm ja! – podprto naraščajoče sesanje. In nadaljeval:

      – Odpiral je še en požirek: «Pomagaj mi, brat, obsojenec …", že popij sedmi. – je poudaril.

      – Dvanajsta. – Zmagal sem nad fantom z uporabo nevrojezičnih tehnik programiranja in Carnegiejevih nasvetov.

      – Kaj? – Ne razumem Locha.

      – In ti si dvanajsti…

      – Zakaj?

      – In ker smo tudi sami utrujeni od tega življenja, zime, zmede v državi. Že duši na duši. Tako so se odločili, da bodo organizirali Neodvisno javno organizacijo za brezdomce, skratka: NOBL! Pisarno že najamemo in smo si veliko pomagali pri stanovanju, delu, potovanju domov, saj za nas dokumenti niso pomembni. To je delo potnih listov in FMS. Iskrenost je v srcu, ne na papirju. Kakšen ukrep boste sprejeli, Bog vam bo povrnil…

      In gof je odprl lopato in za njegov hrbet so policaji že zažgali fanta in čakajo na Magariče. Običajno je to pivo in šawarma. Ampak ne maram, nočem se prestrašiti iz torbe, na to pogosto ne naletim, le majhen pritisk na račune za celice pa je zaželel blaginjo, fant pa se mu je zahvalil in hitro izginil…

      Fu, pustil je policijo, ne pa tudi svojega. Ko se srečaš, je to tvoje in tako greš in preživiš. Tako sem se izkazal za svojega in šel k paru.

      – Mogoče, z debelim prijateljem Zyoma, čeden, si ga videl kot Laz… Ampak sem prijel policaje nase, jih videl, so me zvabili?

      – Kdo si? – prestrašeno je vprašal tip.

      – Sem