NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

spremenijo krog stikov in kraj preživljanja noči, zatečejo k stiku in prenočijo v kleti spalnice semenišča Lavra Aleksandra Nevskega, kjer je nekoč študirala Aleksaška Nevzorov. Nisem še izgubil spretnosti in izkušenj uličnega boja in užival posebno avtoriteto med tatovi. Klicali so me brez stolpa in se včasih niso upali prerekati. Skratka, z menoj ni bilo nobenega stika in sem se po poslušanju Serafima in Fione, ki sta za mojo avtoriteto res vedela in ne po govoricah, o komunikaciji in zaslužku, previdno strinjala. Bistvo je bilo, da sem nekakšna varnostna denarnica. Oni, oblečeni v kruto, so šli v katero koli trgovino in se dan prej ponudili, da bi molili za zdravje svojcev, odhajali v neke pskovske jame. Eno ime je bilo spet vredno v vrednosti dvajset rubljev. Denar mi je bil nakazan, potrdila, ki so jih odnesli v kazanski katedrali, pa so spali pod molitvijo. Jaz sem bil, za razliko od njih, oblečen v civilna oblačila, vendar z brado. To je bilo storjeno v primeru, da nas policaji zgrabijo, jaz sem kot levi in nimajo niti penija v njihovi prisotnosti. In vse je šlo odlično. Na dan, ko smo se «sekali», torej dobili smo kar tako, ne po tisoč rubljev vsak, po opravkih pa smo se sprehajali po gostilnah, kamor smo nalili sto gramov in se napili na prašičji videz. In sprehodili so se do svojih celic, semeniškega doma, v lavri Aleksandra Nevskega, dobro nahranjeni in pijani, veseli in utrujeni, od dneva, ki je minilo, toda cesta domov je bila hkrati nevarna in težka. Zbudili smo se na različne načine, zgodilo se je v centru za razstrupljanje. In tukaj nas spet že precej pijani odpeljejo na policijsko postajo. Fiona je popolnoma otrpla. Bil je tanek, zelo prijazen, dobro prebran in naiven. Izraz na njegovem obrazu, zlasti pijan, je bil podoben obrazu trmoglavega ovna s poševnimi očmi. Nasprotno, seraf je bil poševen in debel, kot prašič, požrešen in zvit. Nenehno ga je bilo treba iskati, vse do anusa, kjer so ponavadi skriti heroin, kokain in plevel. Res je, Fionin oče se je zaletel v anus, bil je tudi pobudnik iskanja vseh po vrsti, seveda razen mene, ker sem imel denar in bi ga lahko zarezal na pobočju ali na jetrih, zaradi zaupanja in vere v svoje besede, tako da vedno verjel v mojo specifičnost. In po odkritju bankovcev se je oče Serafim kesal in prosil za odpuščanje, pokleknil na kolena in se začudeno vprašal, kako so se valjali tja in mrmrali:

      – Kako pa so prišli tja?

      Ko nas je odpeljal na naslednjo policijsko postajo, nam je dežurni častnik ukazal zapreti svojo tolpo v opičji hiši, kjer sta se že dva klarna in ponosen smrdeč brezdomni obleka, oblečena pozimi, čeprav je bila vročina čez trideset, oblekel pa je tudi zimski klobuk. In brez povpraševanja reče, da je zjutraj od ribolova mrzlo, in opraska bodisi ramena, nato zadnjico, nato vrat, pazduho ali podplat, ne da bi mu slekel čevlje, nato prepone in druga mesta. In res je.

      Fiona smo v kletko pripeljali pod pazduho in ga postavili na čakalno klop. Umaknil se je na hrbet in smrčal, odpiral usta za tisto, česar nočem, iz česar je počasi odtekla slina in se zmedla, pometena z lasmi brade in brkov. Muhe, ki so se prikradale po sluzi, so bile muhe lepljive, kot strupena muharska plošča komarjev. Serafim je med sedenjem ropotal. Ostanke denarja sem poskušal skriti v podplatu, kjer sem imel vgrajeno denarnico. Kar naenkrat se je odprla rešetka in najbolj zdrav, verjetno s celotnega centra za notranje zadeve, je šel v notranjost, android s pištolo na rami. Počasi je, jedel oči, pregledal chmyr, nato pa, ko je orel pogledal na azijske dvojčke različnih starosti, so se že zataknile od oči varuha do stene, odpirale ozke očesne reže na pet kovancev rubljev, poklicale naše učence in pogledale uspavano Fiono, ki je do takrat v njegovih ustih krožil roj muh, ki so spominjali na lijak tornada. Serafim je odprl levo oko in rekel:

      – Poveljnik, dokončaj ga! – in dežurni v lokalu, brizgajoč, da v krogu ne prinašajo sline, se smejijo. Reddeck v telesnem oklepu je mirno, škripajoč s kostmi vratnega vretenca, obrnil glavo, ne da bi se premikal in falsetto, se pravi, da je na glas kot deklica odpihnil:

      – Ti, modrec, s stvarmi, ki jih gremo naprej… Hitro!!

      Serafim je počasi zmajal z glavo, da je z učenci ujel oči varuha, počasi je vstal in zapustil vožnjo.

      – Ime. – je vprašal dežurni policist.

      – Jaz?! Oče Serafim! – je ponosno odgovoril stari menih in ga božal po bradi.

      – sem rekel, polno ime!! – prišel dežurni uradnik. – ali gremo pred kamero tri dni.

      – Govedo Sergej Baituleuovič. – žaljivo je poklical svoje ime posvetni Serafim. – Preklet bom. je siknil.

      – kaj?? – je vprašal policaj.

      – Jaz pravim, da sem dolgo nosil to ime, preden so se potegnili in sprejeli večerjo v celibatu. je izjavil in spet zažvižgal. – Preklet bom.

      – Trenutno vas bom s palico peljal med noge. – zareži drugi, stoječ na hrbtu svetega očeta. – Tako je, zdaj je že noč?!

      – Zjutraj – Govedo, zvečer pa.. – sedi poleg njega.

      – To ni tako; že dvajset let sem zvest. – Začel sem boleti kot otrok, ki so mu odvzeli sladkarije.

      – Hej, Seraphim, on je Redneck..

      – On je Chikatilo. – Po prekinitvi je dodal zdravega policaja.

      – Ste že videli relikvije vaših tesolov?

      – Da, o, šef!

      – O kako! – nasmehnil se je dežurni policist. – In ukradel kost? – smejali so se vsi. – In je prišel v Sankt Peterburg, da bi ga pogosteje prodajal?! – krik se je stopnjeval.

      – Ne bogokletno, Antikrist, Herod nebeški kralj, sicer vas bom vse prekleto!!!! – Serafim je izbuljil oči in nehote potegnil staromodno.

      – Ampak ni treba priti. – opazil dežurni policist.

      – Ja, tako preklinja. – je dodal policaj, ki stoji zadaj. Serafim je še bolj razkril svoje poševne oči, katerih zenice so bile: ena je temnozelena, druga pa svetlo rjava.

      – Ali hočeš, da te takoj prekletim? – je vprašal zdravi s pištolo. – skratka, prišli boste ven, nadstrešek v hlevu v našem oddelku je zdaj za čiščenje.

      – In pritožil se bom tožilcu v imenu pravoslavne cerkve. – Tovariš govedo se je namrščil.

      – Odšla, lubenica, si iz zahodne Ukrajine? Stepan, zapri.

      Zjutraj so nas izpustili in ostali smo brez Serafima, prisiljen je bil očistiti stranišče. Do kosila nas je dohitel in smo molili in se napotili do vidnih lokalov…

      opomba 8

      Služil sem tudi po pogodbi…

      Tudi jaz sem služil po pogodbi, čeprav v odsotnosti, iz besed prebivalcev te Nochlezhke in da se ne bi zmedel v zgodbah in dogodkih, sem vse, kar je zapisano v tem ciklu: (opombe iz izkušenega potomstva svetovnega življenja (Bum)), izenačil z nominativom, vrsta zgodb o Vasiliju Terkinu, seveda, če bi kdo prebral o njem. O njegovih podvigih, ki so jih izvajali različni borci, sem slišal le v različnih obdobjih. Na splošno sem služil … «Jaz» je ime glavnega junaka mojih zapiskov, ne pozabite… Na splošno sem služil tudi na pogodbeni osnovi. Dva tedna smo bili na patrulji in se vrnili v bazo. Približevali so se nam, tako rekoč, demobilizacijski akord: Čečenci so izzvali streljanje dveh postojank med seboj in ujeli smo se v navzkrižni ogenj in morali smo ves dan sedeti v reki, vratu, in ko so ga poveljniki razvrstili, smo se pozdravili in ogreli junaki, škoda je, da so bili na prehodu državne meje namočeni le trije iz naše skupine. Nebeško kraljestvo je z njimi, čeprav je bil med njimi en musliman, nato Allah Akbar.

      Po umivanju v kopalnici in spreminjanju smrdljive obleke v dom smo se lotili zakonitih dvotedenskih počitnic. Hodili smo in bili dolgčas in čakali na novo akcijo. Nekako stojimo pri vratih baze in vidimo lokalnega prebivalca, ki prihaja in menda k nam.

      – Kaj potrebuješ? smo ga vprašali.

      – Hej, bratec, daj mi dve kirzuhi? – Približevanje je vprašal z orientalskim smešnim naglasom, dva ponjava.

      – Zakaj?

      – Daj