NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

Sem nerad vprašal.

      – Kaj so ovce pojedle, koze gredo na pašo? – z ironičnim narednikom. – Ne razumem, zakaj potrebuješ škornje?!

      – Wai, ne, čevelj zadnje noge se prikaže, ja? In zelje lebdi, vreče, kako se spomniti z ženo.

      – Hej, ali si sanjač?! In koliko denarja boste dali?

      – Wah, zakaj denar, podgana. Chacha vinska koža, ja. Krajši chacha.

      – V redu, poglejte, če se noriš, te bom ustrelil kot šakala.

      – Zakaj tako nesramno? Salim ne vara. Salim je iskren.

      – Ahmed je rekel isto, vendar je prodal čačo šibek kot voda. – narednik v daljavi je opazil plešastega duha, ki je nabiral divje cvetove in okusil cvetne liste.

      Pogledala sva se in se odločila.

      – Hej, ti.., pojdi syudy! je zavpil narednik. Duh se je brez dvoma ubogal ukaza, si je slekel škornje in jih vrgel na oder kavkaške narodnosti. Ujel je čevlje, jih poljubil in iz žepa hlače potegnil petlitrski serpentinski chachi ter ga vrgel k sebi, preden je požrl požirek in ga demonstrativno pogoltnil, menda ne nalezljivega.

      Jutro srečen dan!!!

      Pobegnil je le abrek in zgrabil pastirja pred neuspehom v bližini črede, očitno si je omislil škornje za svoje koze deklice, ki bi morale pomiriti svojo gorsko naravo in hormon, spominjajoč se svoje ljubljene žene, kot je kaplaner predlagal:

      – In kaj?!

      – Ja, lahko!? je odgovoril narednik.

      – Torej? – vprašal sem zasebnika.

      – Vožnja. – je odgovoril delovodja in šli smo čez grič, od koder je bila jasno vidna vsa leva čreda ovac, ki naj bi bila kmalu razporejena v gore. Vzeli so stroj z dušilcem zvoka in, ko je zasedel bojni položaj, izpraznili vinsko kožo. Chacha se je izkazal za krepko, kot kompot.

      – Koza, abrek, spet je vrelo, no, nič, zdaj bomo organizirali dirke ščurkov zanje. – narednik je bil ogorčen in se usmeril v bližnjo veliko ovco, ki je stala v neposredni bližini nas, kodraste dlake. «Pooh!!» in krogla je odrezala grm, ki raste zraven ovna. Baran ni bil pozoren.

      – Daj, prekrižanih oči. – je zgrabil kaplara. Ciljal se je in «Pooh!», Udaril jastreba, ki je letel nad čredo.

      – Klub, kam streljaš?! – izvleče avtomatsko puško, se nasmehne delovodja.

      – Zakaj, vrnitev? – odpustil je telesni organ.

      – Kaj voziš? Kako je, najprej odvzem in nato odbojka? delovodja in «Pooh!» sta ciljala. Norec metka, ki leti čez ovna in hiti na travnik, vezan za zajcem. Tisti ubogi desni in levi, se bo upognil in odskočil, in metek, kot bizky izvrtina: odletela bo, vrnila se bo; nato opaziti, nato zgrešiti. Tako je odgnala poševnost v gozd.

      – Eh!! – Napeto je izgovarjal, gledal zajca, delovodjo in z avtomatskim strojem udaril ob tla, sklonil glavo. To je chacha. Zaman so klicali Abreka.

      – Ja, točno, čaček je zažvižgal. – podprti telesnik.

      – Ne obupujte gospodje tovariši rojaki. – Tolažil sem se, zasebnik, ne spomnim se, kakšne čete Ruske federacije, vzel sem mitraljez, odvijal dušilec zvoka, opazil sem, kako bom dal volej celotnemu okrožju in se celo ne mudi, in tako je seme padlo s pasu in ob ovnu, ki stoji nazaj k nam izpeljani organi, torej v ruščini – jajca. Ovan je skočil tri metre na vrh, trdo pristal, intenzivno izpraznjen kot mitraljez, vpil kot bataljon našega očeta, ne, mačeha poveljnika bataljona in, razburjen nad vsako dozorelo čredo, je pobegnil na vrh gore. Ploskanje iz strela je bilo že na vrhu in sprožilo ga je tresenje masivnega sneženja, kar je privedlo do nastanka plazov, ki so prostovoljno zdrsnili na drugi strani pečine in prikovali tretjino tekajoče črede in osem rumenih vasi. Bilo je žrtev ne le med ljudmi, ampak tudi med lokalnimi prebivalci. Preklopili smo se v jedilnico na levi in nismo, izdajali drug drugega, hodili, kot da se ni nič zgodilo.

      Kosilo slabega dne!!

      Po kislem obroku smo zopet nadaljevali zaslužen počitek na lokalni ravni, ki nam ga je dodelil pastor v čin polkovnika. Ujeti Duha, narednik mu je ukazal, da se s strmo plazino povzpne na visoko skalo, s katere je lahko videl vso staro vas, ki je ostala mimo prehoda plazu. Ali bolje rečeno njegova čajna hiša, v kateri so dnevi sedeli lokalni brezdomci. Njegova naloga je bila razpršiti obiskovalce s pomočjo avtomatske čakalne vrste ob slamnati strehi lokalne kavarne, ki meji na trgovski del tega priročnega kraja.

      Stari Givi se je počasi, strmeč, približal gostilni. Sosed, ki ga je opazil, mu je pomahal in ga gostoljubno povabil k svoji mizi. Stari Givi ni bil pozoren, kakor da se je odvrnil, in, obrnil nos navzgor, je sedel za prosto mizo. Debeli natakar srednjih let je priletel do njega, da bi skočil.

      – In tašča, oče, wah wah, kako ti je zdravje?

      – Kaj je slepo, shchto, ne glej me živega!!

      – Kaj je prišlo?

      – Požari. Slišite je godrnjal dedek. – Ja?!

      Mastni natakar srednjih let je pogledal staro Givi, dvignil obrvi navzgor.

      – Daj mi žar, ja?! Iz takega, iz zdravega mesa, ki je bilo zdravega ovna. Čist rez z nožem… Zdrav kebab. – z izboklinim levim očesom in stisnjenim desnim dvignil je mali prst Givi.

      natakar je odletel. In potem se je začelo grananje strehe. Vsi obiskovalci in kavarne so bili raztreseni kdo kam. Stari Givi je sam vztrajno čakal ukaz. Zalutali krog je zadel klobuk in ga vrgel na tla. Givi se ni premaknil pod korenine Budenovskih brkov. Trenutek kasneje so ruski vojaki lajali v kavarni.

      S seboj smo vzeli surove in ocvrte vinske kože in kebabe. Denarja nismo potrebovali. Po tipkanju vsega užitnega smo se umaknili. Givi je čakal.

      Opazili so, da vojakov ni več, obiskovalci in kavarne pa so se povzpeli iz vogalov in vsaka prevzela svoje naloge, izvlekla metke izpod jezikov in pljuvala koščke zob na tla.

      Debeli natakar je že žar nosil na dolgo pričakovano. Postavil je pladenj pred Givijin nos na mizo in se zamrznil v prtljažniku debelega sina lokalne oblasti, ki ga je poimenoval «Hej, ja?!». Givijev dedek je vneto prijel žar in z rumenimi kovinskimi zobmi pograbil kos osrednjega ocvrtega mesa. Natakar je previdno skočil v rit, v zameno pa si je zamajal kolena. Givi je enkrat potegnil nabodalo. Meso se je samo raztegnilo. Potegnil je, ugriznil zobe – dva. Nabodalo mu je pobegnilo iz rok in stisnilo staremu v obraz, tako da je na licih pustil maščobne črte in na vrhu nosa kavkaške narodnosti, nosu prstan ocvrtega paradižnika. Tretjič ga je potegnil nazaj in njegove senilne roke so se tresle. In…

      – Kakšno meso, gumo, wai?! – eksplodiral spoštovani jean Givi.

      – Hej, oče, wai, hotelel zdravega ovna, v gorah je ščepal travo! Pozdravil je svež zrak, kajne?! in živel sto dvanajst let.

      Givi je nervozno vrgla žar na mizo.

      – Hej, ja, to šalo sem vedel, ko si imel očeta v projektu, ja?! – Vstal je in, pozabil na improviziran trs iz visečega lesa z zlomljenimi vozli, odšel.

      Dober večerni večer!!!

      Ampak mi smo se po drugi strani napili in tolkli in se vdali v boj, kaj pa brez tega, mi smo letalske sile? In zjutraj smo sedeli, da smo nadaljevali počitek in počakali na naslednji izlet na ustnico…

      Jutro slabega dne…

      opomba 9

      Sprehodi se

      Suženj Venadevič, bivši policijski polkovnik, zdaj šef zločina, se je ustavil v hladilnici in kupil hladno litrsko steklenico vodke, hladno malico, hladno pivo in izstopil iz trgovine. Ko se je približal svojemu hladnemu delovnemu džipu, ga je blokiral pred hladnim alarmom in… se spomnil, da je pozabil kupiti hladne cigarete.

      – No,