NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

Zdravnik ga je zadržal.

      – Razumeš?

      – Da! – nervozno je izbruhnilo iz moje duše in požiral sem odtočil kozarec. Nadeli so mi belo odejo, čepico in jo vrgli iz pisarne. Še dobro, da mi je uspelo izprazniti kozarec. In s kazalci na vratih urgentne službe so se stari kvas začutili.

      Šel sem ven in vprašal kolcanje.

      – Kdo je Ivanov? Hk.

      – jaz!!! – v ušesih se mi je stisnilo.

      – Poslušaj, bratec, porod je šel dobro. – gledal sem ga kot vodni stolp, sem nadaljeval, toda moja glava je bila utrujena in vrat mi je otrpel in spuščal sem pogled v njegov popk, zravnala sem glavo. – normalno, ik, minil, ik, porod. Ja!!! Ampak svoj rudnik zajebavaš z vodo, kajne? In potem se je rodil umazani otrok, ik, poklicali so Genovo! In moje ime je Vasya. Razumeš?

      opomba 12

      Trije Gruzijci Sakašvili…

      Pohitim, mislim na trgu in mislim, da je opravičilo hinavščina do Boga in spodbujanje zla, ker če se enkrat opravičite, bo morda všeč, kako kradejo, ubijajo in podobna dejanja. Kesati se moramo samo pred Bogom in se zanašati na njegovo usmiljenje, kajti samo On ima pravico odpuščati, ljudje pa v molitvah odpuščajo odpuščanje, to je: Odpuščajte nam svoje dolgove, tako kot odpuščamo svojim dolžnikom in nas ne vodijo v skušnjavo, ampak izročajo nas iz Zlega. Zato je lažje, da ne počnete zlih namenov, da ne bi molili Boga za odpuščanje. In opravičilo užaljenim je pasivna odvisnost od drog, ki jo Dušna zavest še vedno zahteva za opravičila in je zato razlog za to. – Pomislila sem in se začela spominjati, kaj iščem in kaj potrebujem. Ustavil se je, se ozrl naokoli – trg kolektivnih kmetij se že zapira. Mnogi počasi zbirajo raznovrstno blago. Nakladači na kolesih odpeljejo polne vozičke na zabojnike, jaz pa stojim in se spominjam razloga svoje prisotnosti tukaj. Veliko misli mi pride na pamet in ravno takrat, ko ni peresa pri roki. In tokrat so moje misli, kako bodo konji pospešili življenje in kdo ve, če se jih bom spomnil še enkrat, nekje v svoji pisarni, da jih popravim za večnost, zdaj pa se spomnim še česa… Spomnil sem se in začel iskati s hitrostjo, ki jo potrebujete, ker se trg zapira in preden ga ne morem obiskati zaradi dela, na katerega sem zaskrbljen in vestnik. Gledam, prvi Gruzij stoji za pultom, pred njim je sod in napis na njem: «žive ribe!» Grem do njega in vprašam. Naše mesto je majhno in v zvezi s poklicnimi dejavnostmi poznam skoraj vsakega prebivalca po imenu in priimku. Skratka, nagovarjam ga po imenu.

      – Pozdravljeni, Genatsvale! Pozdravil sem ga.

      – Cabaret Jeba, brat! je veselo odgovoril.

      – Kaj, prodajate žive ribe?

      – Ja. – nevoljno je odgovoril. Zakaj neradi? In ker je moj tekmec, me nenehno muči. Zazrl sem se v sod in vprašal.

      – In kaj plava s trebuhom navzgor?

      – Hiš, mukotrpno. je opozoril. – Ne vidiš, ona spi. Čas pozneje, za en dan, je dirkal kot saga v gore, v vodi v sodu. Ja?!

      – Ja?! – Pogledal sem bližje v sod in ostro odrival glavo na zadnji strani. – Fuuu!! Zakaj tako smrdi na vas??

      – si neumen?? Kdaj spiš, kaj nadziraš?? Pojdi, ne trudi se dela. Cela stranka se je bala, njegovega neumnega vprašanja in tudi intelektualca?! Wah wah, pridi od tod … – Givi, ki se je mudila, da se mi je umaknil, se je nadaljeval v zasledovanju.

      Grem dalje: drugi Gruzij stoji, prodaja marelico. Nihče več, vsi so se že zvili.

      – Koliko marelice? Vprašam.

      – Pet deset rubljev, kilogram! je odgovoril.

      – Poslušaj, si nov? Nisem te še videl. Sem vprašal.

      – Sem brat Givi, preseljen včeraj.

      – In jaz sem zdravnik, vidite, vidite bolnišnico? Tam delam. V bližini tržnice.

      – vidim.

      – Poslušaj, imam samo dvajset rubljev. Tehtajte dvajset, prosim.

      – Hej, sranje, ne vidiš, en kilogram je ostal. Vzemi vse.

      – Da, mudi se z delom v naglici, če bom tekel domov, bom zamujal na obisk. Prodaja pri dvajsetih?! Prosim. Pomagaj mi in kasneje ti bom nekako pomagal.

      – Nat!! – odseka drugi Gruzij. – Kaj tehtam dvajset tebe in kje ostalo? Odnese se kilogram, pol kilograma pa neto. Šopek… kaj, bom jedel sam? Kaj sem, osel? Pojdi možgane, ne jebi se. Pojdi, ne trudi se… Uryuk, Uryuk! Sveža maščobna marelica!!! – Ne opazivši zdravnika, je začel kričati Gruzijce na prazno tržnico. Zdravnik je stal in rekel pred odhodom.

      – Torej. Pridi v mojo bolnišnico. «In jaz, žalostni zdravnik, sem odšel in se spominjal vsega.» – Izkoristite se, škrt…

      In zagotovo. Naslednji dan je ta drugi Gruzij, ki ni prodal zadnjega kilograma marelice, pojedel nepranega in se ga zastrupil. Prišel je k meni – zdravnik brez določenega prebivališča, najem sobe v tem mestu, in dobil sem zdravniško diplomo v moskovskem prehodu pod imenom «Okhotni Ryad». A dejstvo, da smo zdravniki brezdomci, drži. Kjer je epidemija, tam živimo, kjer je vojna tudi tam, kjer želim delati tam, saj sem sezonski potomec svetovnega življenja! Tako sem dobil tu v provinci za malo plačo. In certifikacija ni bila preverjena. Kdo bo prišel sem, in znanje o internetu veslanja, le ne bodite leni, še posebej pomaga načelo posvetovanja. Povsod je podrejeni, ki je pojedel tega psa in se pripravlja na upokojitev. Nato se odločijo za glavno… Na splošno me je ta drugi Gruzij po nevihtnem brezdomnem vikendu priklenil in me z udarcem potrkal na vrata.

      – Vstopite, sedite!! – ne da bi dvignil oči, sem predlagal. – Kaj se pritožuješ?

      – je, doktor, želodec je otekel, boli. Ja?!

      – Strip do pasu. – Razumel sem in ugotovil, kdo je prišel k meni, vendar nisem dal pogleda. K njemu se je približal kot neznanec in poslušal njegov kosmati trebuh.

      Nekaj je godrnjalo in hripalo v notranjosti visokogorja.

      – Mdaaaa … – Potegnil sem, pomislil, zakrivil obraz in rekel. – Hej, draga, kaj si jedla?

      – Uryuk. Verjetno sem pozabil umiti. – od bolečine so zavpili Gruzijci.

      – Veste, marelica v bistvu nima ničesar. Imate diatezo.

      – Kaj?

      – Na splošno ste noseči.

      – Tee kaj?? eksplodiral je. – Kaj je tako noseče???? Hej, ti zdravnica teta, včeraj te poznam!! Maščuješ se!!!

      – Ne, kaj si. Vsi simptomi se konvergirajo v eno samo diagnozo, v nosečnost.

      – Kaj je še en simptom, nosečnost?! Hej, vah, pojdi. Grem do drugega zdravnika. Maščuješ se mi za marelico. – in, ponosno skoči gor, odšel. Sem se hihitala in se zlobno hihitala vase ter dvignila telefon, poklicala številko druge ambulante.

      – Alle, Seryoga. Rumeni sneg? – tudi on je brezdomec, toda študiral je v peterburški javni knjižnici in je vedel več kot jaz, bolj je, za razliko od mene, živel v operacijski dvorani, poleg «nočnega zavetišča» in kleti, kjer je rad postavljal neumna vprašanja. Navsezadnje Chukchi, v Afriki Chukchi. In zato zaseda mesto vodje terapevtskega oddelka in tako kot jaz terapevta. – Hej, Seryoga, Gomiashvili bo zdaj prišel k tebi s črevesno zastrupitvijo. Povejte mu, da je noseča.

      – Ste prepričani?

      – Kakšna razlika ima tebi, reci to!

      – V redu.

      – Pomoč, drugače se te marelice ujamejo v naši Rusiji, ljudje sploh ne veljamo za zdravnike…

      – Hej, to bom storil, bratec. – In končano.

      Na trgu je drugi Gruzij, žalosten in jok. Tretji Gruzij pride do njega, majhen in premeša