NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

Ste kupili vino?

      – In za kaj?! je vprašal Humanoid in uprl svoje male podgane.

      – Na rit! Odšel, smrdljiv pes!! – je naročil Tarzan.

      – Zakaj kričiš, to?! – užaljena je bila Lyokha.

      Iskreno, če bi imel denar, bi mu ga dal, a takšnega so opazili le pri Humanoidu. Vedno je imel denar. Samo on je mislil, da ne vemo, in mislil je, da vemo, saj smo vedno stali za njim.

      Po tem, ko je spil steklenico pristanišča, se je Lech zmrznil in tekel za nami. Ko gremo na raven pločnik, nas ni več skrbelo.

      – Brezsramno!! – slišali smo glasen, star glas. Obrnil se je in zagledal Lecha, ki stoji, ki je preprosto pisal sredi pločnika in ni pozoren na mimoidoče. In le stara ciganska babica mu je pripomnila. Reagiral je drugače. Dežurni sovjetski odklenil je in brez skrivanja sramu ter ga, ne da bi se celo ustavil, izpraznil, prijel za ovratnik in mahnil odpiraču.

      – Prav zdaj, stari, izpustil bom oko.

      – Lyoha, zavore. Si bedak? – ustavili smo ga.

      – In ti z njim?! Morate streljati!! – pobegnila iz bridkih tačk Humanoida, je starka kričala, bežala.

      – Potrebno te je ustreliti. – in Lyokha smo zgrabili za pazduho in ga prepeljali približno pet metrov ter ga vrgli v snežno kepo, da se je ohladila. Po kajenju smo nadaljevali naprej.

      Po razpuščanju ciganskih beračev in starih žensk v cerkvi smo Leho s klobukom odložili na vhodu na verando in šli smo, kot mu je bilo rečeno, v tempelj moliti Boga, da bi jih vrgli še več. Verjel je, mi pa smo grešili. Vstopili smo notri in sedeli na klopeh. Delovalo je toplo.

      Ne vem, koliko sva prespala, toda Lech naju je previdno prebudil.

      – Stasyan, Tarzana!

      – Beži od mene, Satan!!

      opomba 14

      Klet kleti

      – Torej? Bo šlo to dvorišče?

      – Škoda, tu je bazen.

      – No.. in avtomobili naokoli.

      – Ti, Dan bazar, da obstaja kraj?

      – Muuu. – je rekel Denis. – čakaj, kaj?! Tam!.. Klet!!. Živel sem v njem šest mesecev!!!

      Obrnili smo se proti njemu.

      Ko smo se spustili skozi karton navzdol po stopnicah kletne verande, smo z leve zagledali jambo in tretjino vrat, ki visijo na njem, očitno vhod v klet.

      – sleči!! Sem zavpil na ciganko. Slavno jo je odbil, vrata so z ropotanjem padla. Cigan je stopil znotraj vrat.

      – O fant, ampak sranje plava tukaj?! – Cigani so se prestrašili in, pljuskajoč po vodi, so se vrnili k nam.

      – Kaj je, brsti? – je vprašal Dan.

      – Daj no, tukaj na otoku imamo pijačo. Svetloba pada iz odprtine in nikogar ni. (Se pravi, policaji). – Odločila sem se in vzela steklenico pristanišča. Odpiral sem jo v krogu z zobmi in jo izročil prijatelju. Želim opozoriti, da imajo samo komunisti, policaji, vojaki in brezdomci pravico, da se resnično pokličejo med seboj «tovariš!», Saj so zaradi tega zavrženje prvih treh brezdomci edini družbeni sloji prebivalstva, ki so dosegli komunizem. In kaj: stvari so brezplačne; hrana v kantah za smeti ali hranjenje, tudi brezplačno; stanovanje v kleteh in podstrešjih, spet brezplačno. Kaj ni komunizem?! Skratka, prijatelj je ponudbo od mene sprejel z veseljem. Odprl sem še eno steklenico pristanišča in jo ponudil Danu in tretjo, odpiranje, sem izročil ciganki. Zmedli so se in jaz sem vzel kozarec za enkratno uporabo in ga vnesel v središče množice.

      – Che, izvaljen? Nalij?! – Nasmehnil sem se. Trojica me je naenkrat prelila in spet padla v zmedo ter me pozorno strmela.

      – V kaj gledaš? Popij pijačo! Sem predlagal in spil kozarec. Tišino je prekršil nerazumljivi tovariš.

      – In to sploh ni otok, ampak to, kako?

      – Ass. – Cigani so pritrdili.

      – Ja… ne, dobro, dobro, poldne, dobro, poldne,..

      – No, no?

      – P-polotok, moron. – popravljeno s posmehom nad Danom.

      – Ja. Ciganski cigan, kaj počneš? – Tovariš je odvrnil pozornost.

      – Kuz Jabere, Vishma.

      – In v ruščini? Sem vprašal.

      – V ruščino ne prevajajte.

      – Poglej, razblinil je minuto tišine in podaljšal prst ene roke, tovariš, druge pa držal, stiskal pest z obleko, cigan je v tistem času dvignil val vase, zaradi česar se je vse plavajoče premaknilo. Na vodi iz stebra so se na krogu kletne sobe pojavili krogi, osvetljeni v popolnem mraku, nato obrito plešasto glavo in nabrekel gobec neke ženske. In vse to ni tako prenagljeno.

      – O, hudiča?! – presenečen, ne da bi se mučil tovariš.

      – Pojdi od tod!! – je vstal Dan z mehurčkom vina.

      – Oh-bye, truplo!! – Cigan je skočil ven in spustil svojo steklenico, tisto za Ulko, se je razlil. – O, boj, mamic!! – še bolj se je prestrašil in dvignil mehurček.

      – Ja, truplo. – Mirno sem podpiral.

      Pivko smo nadaljevali na drugem mestu.

      Teden dni je minil. Na niku v bližini postaje metroja Aleksander Nevsky Lavra se je pripeljal Cop bubo, ustavil daleč od nas in dva varuha sta izstopila iz njega in se pomerila proti nama, no, zelo počasi. Pili smo pri stolpcu hotela Moskva. Imeli smo možnost izbire: ali piti alkohol, razredčen s sveto vodo iz Lavre, vendar pasti v roke pravičnosti; ali pa se lomijo v različnih smereh, vendar ne plavajo in ne spravljajo svojega stanja v normalno stanje. Jaz in nekaj tovarišev smo se pomaknili malo naprej na nasprotnih straneh, razpršijoč in raztresen pogled na množico.

      Velikega Seryoga so vzeli s črnim očesom, katerega spodnje veke so bile videti kot sramne ustnice. In njegovi tovariši. Razlog je bil, kot se je pozneje izkazalo: odstranjevanje trupla iz kleti, kamor smo že prej poskušali plakati. Truplo, se po našem odhodu pokaže, da smo se po tedenskem polkrogu zataknili za delo grelne cevi s premerom dvesto milimetrov vsak, togega para snopov in zaviti v mehurček, iz steklenih vlaken…

      Mladi tujec študent, ki ga je na predvečer pihala iz študentskega doma, se je zaletel v globino kleti na tablo, ki jo je nekdo vrgel in zmočil noge ter skočil na cev, val pa se je razburil. Tip, ki ni navajen na tla z mračno svetlobo, je pijan padel bočno na kurilno napravo in smrčal. V bližini je plaval truplo, hitel in zaplaval v gosto. Dotikanje otrokove hrbtenice, nosu. Truplo je zmrznilo. Zjutraj debel žarek svetlobe sploh ni preprečil, da bi fant počival. Dohiteval ga je izgubljeni dan nespečnosti.