NA DAN. Šaljiva resnica. СтаВл Зосимов Премудрословски

izmikati in pobegniti, kar je kazalo množico azijsko-ciganskih in ljudskih gledalcev-sosedov, ki so strmeli zunaj ograje. Tadžikinje in ciganske matere so otroke potegnile z ograje, vendar se niso odvezale in so želele gledati živi triler z imenom: «maščevanje in usmrtitev mamuta prašiča Borusija nad borcem ruske vojske». In tragično bi bilo, če ne bi bilo reševalnega gnoja na koncu vrta, toda v njem so reševalne štrleče vilice, s katerimi prebivalci ruskih vasi skrivajo seno v kupih. Zgrabili so jih spretno, borca in v hipu se je vse zgodilo drugače ali obratno: mamut prašič Fighting je zbežal, kolega borec pa je po steblu pokukal njene mastne stranice in tako profesionalno hitro in taktično, kot da bi bil na taktičnem izpitu, ne drži vilic, ampak kalašnikov napad, z bajonetnim nožem. Pa tudi občinstvo je borca z aplavzi podprlo in hvalilo in ploskalo bližajoči se zmagi homo sapiensa, navadnih ruskih čet – nad naravo, razumom nad razumom, posledično pa prašič ni mogel prenesti napada in je strmoglavil, tik pred vrati v hišo, na pragu katere se je nahajal v eni roki drži šal in drugo vrže za njen spodnji del hrbta, solzna babica Yad-Vig. Tovariš je naredil zadnjega tika v truplo svinje in vilic, prebijal brezživno telo živali, se zibal kot vrvico z kontrabasom in ropotanjem.

      – No, babica, tovariš Spartak je junaško začel. – končano, nalijte in nastavite mizo!!!

      Babica je za seboj potegnila kolut, ki vali testo za cmoke in pice in ga z matjo premetavala po lobanji. Začutilo je dolgočasno zvonjenje in oba sva komaj pobegnila od nje. Na nas je vrgla tudi kamnoseke, deset do pet kilogramov. In vsi gledalci so šli na njeno stran in si zadali, da nas dohitijo, vendar niso dohiteli, ampak hrbet od kamenja boli. Babica Yad-Vig, nato pa je napisala pritožbo poveljniku polka, zaradi česar so mi dali deset dni, in tovariš – dve leti so pobijali disciplinski bataljon, kjer je pozvonil od zvona do zvona, čistil drek v lokalnem prašičku, ročno…

      opomba 3

      Toaletno smrčanje

      Bilo je tako: za metro postajo velikega poveljnika, svetega in samo Saše, v peni coni škodljive alimentacije, je bilo bio stranišče treh kabin, povezanih z eno verigo, omejeno z enim namenom, dve sta služili kot delovno stranišče, kjer so stanovalci sv. Petersburgu, tretja pa je bila pisarna upravljavca in blagajnika, v eni osebi, ki je zbirala denar za storitev zagotavljanja zbirke sranja.

      Ljudje so stali v vrsti in bežali v pričakovanju vseh začetnih mest. In v intervalu med obiskovalci sem se drgnil za denar in za svoj denar spajkal debelo teto, ki zaseda položaj upravljavca in blagajnika teh bioloških stranišč, Klavdijo Filippovno Undershram, dedno Leningrado v peti generaciji. Takoj ni podlegla mojemu hudo zločinskemu zaprisežnemu prepričevanju, želim opozoriti, da se takrat nisem izrazila z nespodobnostjo in sem govorila z njim. Toda rezultat je bil na obrazu. Obraz se je podvojil. Bilo je, v naravi, večer. In že ljudje so se količinsko zmanjšali. Jaz, ne da bi razmišljal o vzdržljivosti telesa moje tete, sem se odločil, da bom igral na majhen način. Poleg tega sem imel imuniteto za prosto uporabo. In ko sem zašel v brezplačen biosort, sem se počutil enako kot teta. Pojeta hrana me je dala na stranišče. Po tem sem postala omotična, nato so sledili pogovori z vesoljci in nadalje, izbruh ostankov želodčnega trakta na stenah, skozi usta in spanje, sladko sanje brez sanj. V tem času se je Claudia Filippovna Undershram zbudila iz alkoholnega opijanja, izraženega v občutku suhih ust in grla, torej žeje, srknila nekaj tekočine in v naglici in v strahu pred somrakom kot razlog, da zamuja domov. Nenadoma je vstala in se zaprla, na omaricah, vseh suhih omarah in jaz, spal notri, vključno s bežanjem…

      Potem je bila noč, polna godrnjav kobil in gospodov različnih življenjskih slojev, ki niso prišli do podzemne železnice, spali na klopeh. Trije policisti v uniformi, na službenem avtomobilu, znamke Zhiguli z modrimi številkami in napisom na straneh MILITION, policija v Rusiji še ni bila izumljena, odpeljali so se na pregled temne strani. Potem ko so poskrbeli, da je vse v skladu z zakonom in da nihče ne more vzeti denarja, so vzporedno med seboj postavili svoja vozila, okoli nepremičnin, v katere so bili vključeni biosorti… Izšla sta dva glave s mitraljezom, palicami, kanistri s plinom, škornji in čepki proti stojnicam azijskih trgovcev s «šawarmo», ki so jih vodili državljani Ruske federacije z državljanstvom Marokovcev, ki niso vedeli večinoma ruščine, ampak so bili državljani, in je šlo v kiosk z napisom «GAY SHAURMA FOR PUTIN AND TRUMP». Zakaj takšno ime, so bili prevajalci verjetno s humorjem. Voznik s pištolo je ostal v avtomobilu na čelu in nenadoma?!

      Jaz, državljan Ruske federacije, ki spoštuje zakon, sem državljan Rusije. Prišel iz ZSSR, Republike Kazahstan, kjer so me pretepali vse otroštvo, ker sem bil samo Rus. Vendar, ko sem odrasel, sem jih že premagal. Toda to je druga zgodba in zdaj se vrnem k zarotu: jaz, zakoniti državljan Ruske federacije, po narodnosti – Rus, častni obsojenec, major FSB, upokojenec, invalid in vse to v kombinaciji, še posebej, ker sem vse to vedel v odsotnosti, niti tam, kjer še ni bil, se je nenadoma zbudil iz močnega smrčanja iz sosednje govorilnice in, če sem natančneje, čutil sem zaprto, nočno, kvadratno sobo okoli sebe in zgornji strop. Vse sem čutila in se nisem spomnila ali nisem razumela, kje sem?! Stene so mi tako zatresle um. Odločila sem se, da bom stopila na «mini oder», kjer sem že sedela, in noga mi je padla v luknjo in tam je vse kot v zalivu. Kričala sem in se zbudila z ritmičnim smrčanjem, sanjala o generalovi hčeri, tovarišu naredniku in šoferju za krajši delovni čas. Bil je prestrašen in celo začuden, kot cigan, zdrobil prsi, a naenkrat je cenil situacijo, a ni verjel v duha. Jaz sem brez spretnosti preklinjal pomoč, ko sem poskušal izbiti vsaj kakšno luknjo v okoliški eni od sten, vendar so moji napori bili neuporabni in smrčanje ni nehalo.

      In takrat je na drugi strani stranišča kolega voznika kočije, narednik že poklical okrepitve in dva, ne da bi pričakovala arabsko hrano iz testa in piščanca, mačk in psov, kupljenih za nič, sta že trčila na pomoč kolegici in sovaščanu.

      Slišal sem glasove na drugi strani kabine, vendar to ni pomagalo zmanjšati glavobola zaradi mamitve.

      – Kdo je tukaj? – je vprašal eden od njih.

      – Tukaj sem in kdo si ti? Sem vprašal.

      – Jaz? zdaj veš…

      – Razbij grad!! – vprašal sem drugega in to ni bilo težko storiti s sodom jurišne puške. Vrata so se odprla. Pred mano so stali trije presenečeni mladoletniki, eden mimogrede, prekrižanih oči, v uniformi, podobni policajcu. Nato so me odpeljali na najbližjo policijsko postajo in sanitarno smrčanje ni nikoli popustilo.

      Stražar je dolgo razmišljal, kako v poročilu navesti razlog za dežurni pripor. In navedeno na naslednji način:

      «… Pridržan, medtem ko je poskušal oropati vsebino bio stranišča od znotraj, skrival pred pravičnostjo s ključavnico, od zunaj.»

      Vsi so se zabavali, še posebej, ker je prejšnji pripornik, ki je bil prisiljen pospraviti neko pisarno, poskušal pobegniti in se obtičal na zgornjem delu med stropnim zavojem okna in štrlečimi rebri iz kovaške rešetke iz osemnajstega stoletja. Poklicali so ga gasilci, natančneje, gasilci z ognjem, gasilci pa so tisti, ki so ga podžgali. Na žalost Ministrstvo za nujne primere še ni izumilo. Tisti, ki so ga vprašali:

      – česa se zatakneš?

      – sramnice in jajca!! je odgovoril s solzami v očeh. Prav tako so ga rešili in poslali na čiščenje obzidja, ki je bilo brez oken. Nasprotno, zavrnil sem rekoč, da bom končal svoje življenje, če bodo še naprej kršili moje ustavne pravice in me prisilili, da sem odstranil njihovo sranje v stranišču. Smehljali so se ustavi in nadomestili mojo kazen tako, da so me pretepali v ledvice, po kateri sem začel pobožati ponoči, sprva s krvjo in nato s sodo. A stranišče se ni umivalo!! In v eni uri sem plužil po prostranstvih nočnega Nevskega prospekta, v iskanju življenja…

      opomba 4

      Metod

      Usoda me je začasno pripeljala v mesto junaka. Sankt Peterburg v dobrodelnem hostlu v ljudstvu preprosto poklical kot brezdomca. Dali so mi škonar, torej posteljo, ki sem jo pol mesecev odbil od lokalnih pijančevalcev, ki