Ljubezenski domino. Andrej Titov

pozabil na svojo zmedenost.

      – Verjemite, Valerij, čisto nič niste krivi za to, kar se dogaja. Vaša Julja pa tudi ne. Z ženo sta enostavno odšla v različne smeri. Naša naloga je, da vaju vrnemo na skupno pot in vzpostavimo prejšnje družinsko zadovoljstvo…

      – Pa je to mogoče, doktorica? – je vprašal Valerij.

      Ilona je v njegovem glasu takoj začutila odtenek zaupanja. Podrobno mu je razložila svoje psihoterapevtske metode. Kako pozorno jo je poslušal! Kako hvaležno ji je ob odhodu stisnil roko! Za Ilono je bil Valerij kot odprta skrinjica, v katero se zlahka zakoplješ in ven potegneš točno to, kar potrebuješ.

      Že dolgo so ji bile znane duše teh močnih, bogatih, na zunaj samozavestnih moških. Želeli so se samo z nekom pogovoriti o svojem otroštvu, starših, starih kompleksih in skritih strahovih. Odrasli fantiči so iskali zamenjavo za svojo mater, da bi na njenih kolenih izjokali svoje zatajevane zamere. Močneje kot se bodo razkrila njegova čustva, več hvaležnosti bo kot psihologinja prejela.

      Med razmišljanjem o zadevi je Ilona vstopila v sprejemnico svojega centra. Vedno prijazna receptorka Vika jo je pozdravila in jo z milim nasmehom vprašala:

      – Vam prinesem kavo?

      – Nekoliko kasneje. Bom povedala kdaj, – je zadržano odgovorila Ilona.

      Ni želela sama uživati ob kavi, s sodelavci pa se tudi ni želela pogovarjati. Ilona je bila mnenja, da mora dober vodja ohranjati določeno profesionalno distanco.

      V svojem kabinetu je takoj odprla mapo z Valerijevimi dokumenti. Načeloma ni bilo pri njem nič zapletenega. Lahko bi mu svetovala, da se prične ukvarjati s športom, da si z ženo razdelita obveznosti glede otročička in si dvakrat tedensko privoščita čas zase, otroka pa pustita pri zanesljivi varuški. Da bi rešila njegove težave, potrebuje zgolj dve ali tri terapije… A Ilona si je želela, da bi lahko Valerija videvala dlje!

      Zazvonil je interni telefon in melodični glas tajnice je sporočil:

      – Prišel je pacient, ki je naročen ob desetih.

      – Hvala, naj vstopi, – je odgovorila Ilona.

      Ko je zagledala Valerija, je nehote vstala. Na sebi je imel prekrasno italijansko obleko, črno, z izredno tanko rdečo črto. V rokah je držal šopek orhidej.

      – Dobro jutro, doktorica! – je hitro rekel, pristopil k Iloni in ji izročil šopek.

      V njegovih očeh se je iskrilo veselje, pomešano z zbeganostjo, na licih so se pojavili rdeči madeži. Iloni so omenjeni znaki brez vsakršnega dvoma govorili o tem, da se pacient zanima zanjo. Sprejela je šopek, Valerij pa je prestregel njeno roko in jo spoštljivo poljubil. Ilona je začutila oster vonj drage dišave. Očitno se je skrbno pripravil na srečanje!

      – Vi ste prava čarodejka! – je vznemirjeno začel Valerij. – Po terapiji sem prvič po dolgem času mirno spal celo noč. Začel sem verjeti v to, da lahko spremenim svoje življenje in postanem srečen!

      Ilona je spoznala, da so njegove besede povsem iskrene. Že pri prvem obisku je opazila, da bo delo z njim enostavno, ker je po naravi odkrit in pozitiven človek, poleg tega je zaupljivejši od drugih.

      – Vedela sem, da bo tako, – je z nasmehom odgovorila. – Moje delo je, da ljudem povrnem vero vase. Bi želeli nadaljevati s terapijami, dragi Valja?

      Pogosto je svoje paciente klicala z ljubkovalnimi imeni in bilo jim je všeč, saj so se tako z dobronamerno psihologinjo sporazumevali bolj sproščeno.

      – Zelo rad bi vas povabil, – Valerij se je hitro popravil, – no …, tebe… na večerjo!

      – Ne vem, če bo šlo, Valja, – je resno odgovorila Ilona. – Držim se pravila, da se s strankami ne dobivam izven delovnega časa. Ali mogoče nisi več samo stranka?

      Ilona je čutila, da bo brez truda vodila Valerija in si ga z lahkoto pokorila. Kako pa naj potem pelje odnos? Še sama ni vedela, kaj si želi od tega privlačnega moškega. Kratko in strastno romanco? Dolgotrajno vezo? Ali samo eno noro, strastno noč?

      “To se bo rešilo s časom, – je hitro pomislila doktorica, – sedaj ga moram najprej ogreti!”

      Igrivo se je nasmehnila, se dotaknila Valerijeve roke in polglasno rekla:

      – Če sem iskrena, sem vesela, da nama je življenje podarilo to srečanje… Zelo si mi všeč, Valja… Vendar sem jaz ženska! In pri ženskah je vse veliko bolj zapleteno… tukaj …S konicami prstov je pokazala na svoje čelo in potem še na predel prsi, kjer je srce. Valerij jo je že hotel nekaj vprašati, pa mu je na njegove ustnice položila prst in priliznjeno dejala:

      – Če se bom odločila za srečanje, ti napišem na Whatsapp. Čakaj na moje sporočilo… Samo res čakaj!

      Zadnji stavek je bil citat iz znane ruske ljubezenske pesmi. Ilona jo je uporabila, ker je vedela, da te besede vedno učinkujejo na zaupljive in občutljive ljudi. Valerij je odšel z navdušenim in nekoliko neumnim nasmeškom. Bil je zaljubljen kot kakšen najstnik. Še ko je pred poroko osvajal svojo ženo Juljo, ni čutil takšnega toplega vznemirjenja.

      Psihologinja je bila zadovoljna s svojimi strokovnimi prijemi, ki so jo pripeljali do zastavljenega cilja. Rada je manipulirala z ljudmi in na njih izvajala dovršene eksperimente. Naiven, dovzeten Valerij ni vedel, da je bilo na njem uporabljeno nevrolingvistično programiranje. O, Ilona pa je to obvladala! Nekaj spretno uporabljenih fraz, trije ali štirje gibi ter pomenljiv pogled in že ima pacienta v oblasti.

      V Iloninih rokah so še tako premožni in samozavestni gospodje ter nadute dame postali poslušni kot otroci. Po svoji volji se je odločala, ali naj se ločijo ali ostanejo skupaj, naj se pomirijo s starim sovražnikom ali svoje življenje zapišejo maščevanju. Določala je meje njihove svobode in osebnega prostora, tako kot to počne strog učitelj.

      Že po prvih besedah je Ilona intuitivno razumela, kaj v resnici želi pacient, in ga v to smer tudi spodbujala. Človek je odšel domov, prepričan, da mu je pametna psihologinja pomagala pri pravi odločitvi. Večkrat je izvajala brezsrčne poskuse in tistim, ki ji niso bili posebej pri srcu, dajala napačne nasvete. Uživala je v opazovanju pacientov, ki so po njenih ukazih delali napako za napako in si uničevali življenje. Če pa se je kdo pritožil in jo obtožil napačne psihoterapije, je Ilona žalostno zmignila z glavo in rekla: “Prijatelj moj, sami ste krivi. Delovali ste izredno počasi, jaz pa sem vam naročila, da morate biti odločni.”

      Seveda so tudi Ilono vznemirjali neprijetni občutki, kot da bi nekdo v njej spraševal: “Mar nisi zadovoljna s seboj? Tako si pametna in privlačna, pa se zabavaš z ljudmi kot krut otrok, ki trga krilca metuljem? Te ni sram?”

      Ilona se je zamislila in se spraševala: “Zakaj ni bilo sram mojega univerzitetnega profesorja psihologije? Zvlekel me je k sebi domov, kjer naj bi se pogovarjala o pripravi seminarja, napil me je s konjakom in me izrabil kot vlačugo. Osemnajst let sem imela… Verjela sem, da odrasli počnejo stvari, kakor je treba. Zakaj ni bilo sram mojega strica? Dal mi je denar, da bi lahko začela s poslom… baje iz same dobrosrčnosti… potem pa me je vrgel na kavč v dnevni sobi. Vedel je, da sem poročena, da sem v petem mesecu… Onadva sta si lahko privoščila takšno umazano početje, jaz si ga pa ne smem?”

      Notranji glas je molčal. Ilona je vedela, da bi lahko odgovoril. Včasih je odgovore slišala v sanjah, po katerih se je z muko zbujala. “Nima smisla, da se vrtim okrog tega in v sebi gojim občutke krivde. Ne splača se biti podoben pacientom, tem ubogim ljudem, ki so sužnji lastnih grehov. Vse njihove skrivne slabosti poznam in z njimi bom upravljala kot s šahovskimi figurami. Nikoli pa ne bo nihče upravljal z menoj!”

      Ilona je za vsakega pacienta vodila podroben elektronski dosje. V računalniških mapah je imela shranjeno vse, kar je lahko izvedela: biografske podrobnosti, zdravniške diagnoze, podatke o rojstvih in splavih. Posebno pozornost je posvečala najkočljivejšim informacijam, kot so tajne ljubezenske spletke, sramotne bolezni in pregrešne