Название | Zgodbe na plaži |
---|---|
Автор произведения | Andrej Titov |
Жанр | Современная русская литература |
Серия | |
Издательство | Современная русская литература |
Год выпуска | 0 |
isbn | 9785449005175 |
Andrej Titov
Najpogostejše zgodbe so pogosto izmišljene
© Andrej Titov, 2017
ISBN 978-5-4490-0517-5
Created with Ridero smart publishing system
Morje
Danes, ko se sprehajam ob morju, opazujem ljudi, ki izražajo svoja čustva in občutke izrazito ter neposredno. So tako čisti in iskreni, da vabijo k sebi s svojimi skrivnostmi in ugankami. Všeč mi je, ko jih opazujem ter lahko začnem fantazirati in sestavljati zgodbe o njihovem življenju. Ljudje, ki prihajajo k morju na dopust, so posebna kategorija turistov, ki uživajo v naravi morja. Zaradi česar postanejo prijaznejši, nežnejši in strpnejši drug do drugega, do tistih, ki jih obkrožajo.
Tukaj je lep mlad par, porjavel fant z dekletom. Očitno sta se oba skupaj prvič pripeljala na morje, izgledata tako nežno in zaljubljeno. Tako sta zatopljena drug v drugega, med njima plapolajo strastna čustva, ki jih je prebudilo sonce, da popolnoma ignorirata druge ljudi in hkrati nehote privlačita njihove poglede, polne zanimanja. Le norme spodobnosti ne dopuščajo občudovanja te naravne nežnosti in lepote.
Skupina mladih deklet, ki navdušeno klepetajo, kot jata svetlih ptičev, privlačijo poglede mimoidočih. Mlada, smešna, nenavadna dekleta pogledujejo na fante svoje starosti, ki sedijo v bližini. Tukaj je tudi zanimiv par, impozantni moški, ki kaže kakšnih šestdeset let, ob njem mlada ženska. Starostna razlika med njima je več kot opazna. On ji v uho nežno šepeta nekaj prijetnega… Na ženskem obrazu se nariše zasanjan nasmeh, zadovoljna je z življenjem in tem trenutkom, želi si, da bi še trajal.
Poletna sproščujoča vročina, nežno sonce in pomirjujoča prijetna morska voda spodbujajo ljudi k prijaznosti, prebujajo najsvetlejša čustva, dajejo opojni občutek lahkosti in ljubezni. Ko gledaš vso to lepoto, se želiš potopiti v neskončno čutno nežnost s svojo ljubljeno žensko.
Približujem se ji, medtem ko ona sproščeno leži na svojem ležalniku, in sanjam, kako jo objamem kot nekoč ter jo pobožam po kolenu, se nežno dotaknem njenih ustnic…
– Lahko boš šel plavat v morje, takoj osveži in ohladi! – govori ona banalno in hkrati uničuje iluzijo prijetne nežnosti in blaženosti.
– Ja, seveda, imaš prav, – odgovarjam jaz, medtem ko se vračam iz svojih mavrično pestrih sanj. In tako se torej pravljica konča, še predno se je začela. V mojem življenju mi preostane le, da gledam lepo porjavele zaljubljene moške in ženske ter sanjam in ustvarjam svojo lastno pravljico.
Na pečini
Življenje pogosto primerjamo s črtasto tkanino – črne lise predstavljajo nesrečo, sive pa rutinsko življenje. Včasih med njimi utripajo svetlobni trakovi sreče. Hitro preskakovati iz črne v belo pomeni občutiti popolnost življenja. In povsem druga stvar je, ko dolgo časa hodiš po črni in pri tem trpiš neskončne poraze in neuspehe.
V tej situaciji se je Leo znašel na prelomu svojih tridesetih let. Vse je kazalo na to, da mu je sreča obrnila hrbet. Najprej je nesreča prizadela njegov posel, v katerega je vložil ves svoj denar in moč. Že kot fantič je sanjal o sebi kot lastniku kavarne. Predstavljal si je prijetno dvorano, francoske pletene stole, fotografije starih avtomobilov na stenah… in opravljal dve službi, da bi prihranil kakšen dinar, dokler ni imel dovolj za najem in nakup opreme.
Najel je poslovni prostor v lepi živahni soseski. Kavarno je opremil prav tako, kot je sanjal v svojem otroštvu, najel je dva kuharja, sestavil je meni. Kavarna ni bila nikoli prazna. Uslužbenci in tajnice iz sosednjih pisarn so pred delom prihajali na kavo z vročim rogličkom ter pregledovali kakšen časopis. Taksisti so k njemu zahajali na kosilo, da si privoščijo slasten zrezek s pire krompirjem. Ob večernih urah so prihajali zaljubljeni pari – radi so poslušali francoski šanson, ki se je zlival iz glasbenega stolpa.
Leo je začel služiti dober denar in je stalno vlagal v svojo kavarno – kupil je veliko televizijo in eksotične rastline. Žena Laura je pomagala pri računovodstvu ter dajala sveže ideje za oblikovanje. Nekega dne se je na levi strani njegove kavarne odprla kitajska restavracija, številne stranke so odšle tja, kajti privabljala jih je eksotika. Leo se je poskušal boriti s konkurenti in je znižal cene. Ampak zaradi tega je moral odpustiti enega od kuharjev in znižati plačo natakaricam.
Mesec dni kasneje se je desno od kavarne odprl ameriški bistro s hitro hrano. Leo je izračunal, da zdaj v kavarno prihaja le sedem obiskovalcev na dan. Odpustil je natakarje, nakar sta skupaj z Lauro začela streči redkim strankam. Vendar so bili poskusi reševanja podjetje neuspešni. Zadolžil se je pri dobaviteljih ter ni več zmogel poravnati računov za elektriko in vodo. Delo njegovega življenja je razpadalo pred njegovimi očmi.
Leo je izgubil apetit in slabo spal. Utrujen in mračen se je v mraku vračal domov, v mislih je prešteval izgubo in poskušal najti neko rešitev. Nekega večera je zagledal svojo ženo z drugim moškim. Sedela sta v temno rdečem mercedesu, parkiranem pod ulično svetilko, in se strastno poljubljala. Leo je, izčrpan od poslovnih neuspehov, le stal in molče gledal. Videl je svojo ljubljeno, čudovito Lauro, kako objema tujca v dragi obleki, kako njegova roka spušča naramnico obleke…
V srcu je občutil pekočo bolečino in je obstal, kot da bi bil paraliziran, ni se mogel niti premakniti. Grozno boleča scena v mercedesu mu je za dlje časa ostala v spominu, čeprav se je na vse moči trudil, da ne bi razmišljal o tem. Prav tako kot so v srcu ostale tudi Laurine besede, ki jih je vpila, medtem ko je pakirala svoj kovček:
– Da, prevarala sem te in ni me sram! S tabo je nemogoče živeti, si zguba! Padaš v luknjo in me vlečeš s sabo!
Leo je stal obrnjen s hrbtom proti njej, čez okno je gledal luči večernega mesta in zdelo se je kot, da ne sliši ničesar. Spoznal je, da ga je Laura, njegova ljubljena in edini prijatelj, izdala in zapustila v najtežjem trenutku življenja. «Zakaj? Kako je mogla?» se je nenehno spraševal.
Vse je izgubilo katerikoli pomen. Ni več bilo treba hiteti v kavarno, svoji ljubljeni ni bilo treba kuhati jutranje kave. Celo briti se ni bilo treba. Prsa pa je stalno stiskala bolečina. Poskušal je vse pozabiti ob pivu in vinu, vendar se tesnoba ni zmanjšala. Čez dan ga je mučilo hrepenenje, čez noč pa nespečnost ali nočne more.
V domišljiji se mu je neprestano pojavljala podoba Laure v objemu drugega moškega. Leo je še zdaj čutil vonj njene kože, ki je dišala po zeliščih, slišal je njeno dihanje in pritajene ljubezenske vzdihe. Alkohol je najprej povečeval mučne halucinacije, nato pa je vse zdrsnilo v črne sanje. Ko se je prebudil, je zopet videl Lauro, njene oči, zaprte od užitka, njeno vitko roko na vratu tujca v dragi obleki…
Ali je vredno živeti naprej v tem peklu? Delo, žena, denar – vse je izgubljeno. Ostali so le dolgovi, ki jih nima s čim poplačati. Zdelo se je kot, da je vse, kar je bilo dobrega, izginilo skupaj z Lauro. Leo ni mogel razmišljati o prihodnosti brez strahu in žalosti. Nejevoljno se je spominjal svojega strica, ki se je ustrelil s pištolo, in bratranca, ki se je obesil. Vzroki obeh samomorov niso bili znani. V družini se je govorilo o tajnih izgubah v igralnici, o smrtonosnih boleznih in celo o ljubicah, ki so izsiljevale. Ampak vse to so bila samo ugibanja. Sedaj je razumel, zakaj so njegovi sorodniki izbrali takšno pot. Preprosto so bili utrujeni od življenja.
Tudi on je utrujen.
Ko je sedel za volanom svojega avtomobila, je pogledal na gore, ki so cesto obdajale z obeh strani, in si zašepetal:
– Samo pogumni ljudje lahko prostovoljno zapustijo svoje življenje, ko se zavedo svojega neuspeha.
Samozavestno je vozil avto po ozki gorski poti proti morju. V mislih je bila Laura. Predstavljal si je njen izraz na obrazu, ko bo izvedela, kaj se je zgodilo. Seveda se bo zavedala svoje krivde in bo občutila grenko sramoto in, najverjetneje, bo jokala. Nikoli ni bila brezčutna. Naj živi z večnim kamnom na svoji vesti, si je mislil, pri tem pa usmerjal avto proti visoki pečini, ki se je vzpenjala nad robom morja.
To je bilo priljubljeno mesto plezalcev. Ena stran pečine