Dober Temelj [Ein gutes Fundament - slowenisch]. Zac Poonen

živi le z eno zapovedjo, ki pravi: »Ne smejo te ujeti!« In tako jih uči načinov in sredstev, da grešijo, ne da bi jih kdo ujel.

      Tudi tatu bo žal, če ga ujamejo. Toda to ni kesanje.

      V Svetem pismu vidimo nekaj primerov tistih, katerih kesanje je bilo lažno.

      Ko je kralj Savel bil neposlušen Bogu, je Samuelu priznal, da je grešil. A ni hotel, da bi ljudje to izvedeli. Še vedno je iskal človeško čast. Ni se resnično pokesal. Žal mu je bilo le, da so ga ujeli (1 Samuelova 15,24-30). To je bila razlika med njim in kraljem Davidom, ki je odkrito priznal svoj greh, ko je padel (Psalm 51).

      Kralj Ahab je bil podoben Savlu. Smilil se je samemu sebi, ko ga je Elija opozoril, da ga bo Bog sodil. Celo raševino si je oblekel in objokoval svoje grehe (1 Kraljev 21,27-29). A v resnici se ni pokesal. Bal se je samo Božje sodbe.

      Primer Juda Iškarijota je očiten primer lažnega kesanja. Ko je videl, da je bil Jezus obsojen na smrt, se je počutil slabo in rekel: »Grešil sem« (Matej 27,3-5). Toda izpovedal se je duhovnikom – tako kot nekateri to počnejo še danes! Ni se pokesal – čeprav je bil morda žalosten zaradi tega, kar je storil. Če bi se resnično pokesal, bi šel h Gospodu zlomljen in bi prosil za odpuščanje. A tega ni storil.

      Veliko se lahko naučimo iz teh primerov – o tem, kaj kesanje ni!

      Pravo kesanje je »odvrnitev od malikov in spreobrnjenje k Bogu« (1 Tesaloničanom 1,9).

      Idoli niso samo tisti iz lesa in kamna, ki jih najdemo v poganskih templjih. Obstajajo enako nevarni idoli, ki jih ljudje častijo in niso videti tako grdi. To so idoli užitka, udobja, denarja, ugleda, želje po svoji poti itd.

      Vsi smo vrsto let častili te idole. Pokesati se pomeni prenehati častiti te malike in se od njih obrniti k Bogu.

      Resnično kesanje bo vključevalo vso našo osebnost – naš um, naša čustva in našo voljo.

      Prvič, kesanje pomeni, da spremenimo svoje mišljenje o grehu in svetu. Zavemo se, da nas je naš greh ločil od Boga. Spoznamo tudi, da je celoten način življenja tega sveta proti Bogu. Zato se želimo odvrniti od tega načina življenja, ki sramoti Boga.

      Drugič, kesanje vključuje naša čustva. Žalostni smo zaradi tega, kako smo živeli (2 Korinčanom 7,10). Sovražimo se zaradi svojih preteklih dejanj; in še več, sovražimo zlo, ki ga vidimo v sebi, a ga nihče drug ne more videti (Ezekiel 36,31).

      Jokamo in žalujemo, da smo s svojim življenjem tako prizadeli Boga. Takšen je bil odziv mnogih velikih mož v Svetem pismu, potem ko so spoznali svoje grehe. David (Psalm 51), Job (Job 42,6) in Peter (Matej 26,75) – vsi so bridko jokali, ko so se pokesali svojih grehov.

      Tako Jezus kot apostoli so nas spodbujali, da jokamo in žalujemo zaradi svojih grehov (Matej 5,4; Jakob 4,9). To je pot nazaj k Bogu.

      Končno, kesanje vključuje našo voljo. Moramo opustiti svojo trmasto samovoljo – “želeti svojo lastno pot” – in Jezusa narediti Gospoda naših življenj. To pomeni, da smo pripravljeni narediti vse, kar Bog pričakuje od nas, ne glede na ceno in ne glede na to, kako ponižujoče je.

      Izgubljeni sin se je vrnil domov k očetu kot zlomljen, predan mladenič, ki je bil pripravljen narediti vse, kar mu je oče rekel. To je pravo kesanje (Luka 15,11-24).

      Ni nam treba priznati Bogu vsakega greha, ki smo ga kdaj storili. Nikakor si jih ne bi bilo mogoče zapomniti. Izgubljeni sin tega ni storil. Vse, kar je rekel, je bilo: »Oče, grešil sem.« In to je vse, kar moramo povedati tudi mi.

      Ne pozabite pa, da je tudi Juda Iškarijot rekel: »Grešil sem.« Vendar je bila med njegovo izpovedjo in izpovedjo izgubljenega sina velika razlika. Bog ne posluša samo besed, ki jih govorimo. On začuti duha za besedami in temu primerno ravna z nami.

Sad kesanja

      Janez Krstnik je farizejem rekel, naj obrodijo sad, ki je v skladu s spreobrnjenjem (Matej 3,8). Če smo se resnično pokesali, se nam bo spremenil celoten način življenja.

      Ena prvih stvari, ki bi jih morali storiti, potem ko smo se pokesali, je povračilo za krivice, ki smo jih zagrešili v svojem življenju.

      O Zaheju beremo v evangelijih, da je bil prepričan o svojih grehih takoj, ko je Jezus vstopil v njegovo hišo (Luka 19,1-10). Zahéj je bil človek, ki je ljubil denar. Toda razumel je, kaj je kesanje. Vedel je, da če bo postal Jezusov učenec, se bo moral odkupiti za vse krivice, ki jih je storil v svojem življenju.

      To je zanj pomenilo veliko izgubo denarja, saj je prevaral toliko ljudi. Odločil pa se je, da bo h kesanju pristopil z vsem srcem. In tako je rekel Gospodu, da bo polovico svojega denarja dal revnim in nato štirikratno povrnil vsem, ki jih je prevaral.

      Šele ko je Zahej rekel, da bo povrnil denar, je Jezus rekel, da je prišlo odrešenje v to hišo. Pripravljenost povrniti škodo, ki smo jo povzročili, je eden od dokazov pravega odrešenja (Luka 19,1-10).

      V prispodobi, ki jo je govoril Jezus, je modri gradbenik globoko izkopal in postavil temelj na skalo pod plastmi peska (Luka 6,48). Nespametni je tudi zgradil svojo hišo na tistem kraju, toda ni dovolj globoko izkopal. Temelj je površno postavil na pesek.

      To priliko bi lahko uporabili za prikaz resničnega in lažnega kesanja. Šele ko se potrudimo, da v svojem življenju temeljito povrnemo škodo, začnemo kopati globlje.

      Ko pridemo h Kristusu, je dobro, da si takoj na začetku vzamemo čas in uredimo vse zadeve v zvezi z našim nespreobrnjenim življenjem, ki jih je treba urediti. Če smo tu površni in nekatere zadeve prikrivamo, bomo ugotovili, da naši temelji ostajajo šibki, in da se nam bo nekega dne hiša porušila.

Kaj povračilo vključuje

      Kaj vključuje povračilo?

      To pomeni, da če ste vlado ogoljufali davkov ipd., morate te davke zdaj odplačati. Včasih ne bo mogoče vrniti zneska uradu, ki je s tem povezan. Vendar, kjer je volja, se bo vedno našla pot – če želimo biti poslušni Bogu! Lahko kupite poštne znamke ali železniške vozovnice in jih uničite, da zagotovite, da se denar, ki ga dolgujete vladi, res vrne.

      Če ste prevarali ljudi, se jim morate opravičiti in jim povrniti. Povejte jim tudi, kako je prišlo do spremembe v vašem življenju! Če ugotovite, da nimate poguma, da bi to storili sami, vzemite s seboj brata ali sestro v Kristusu, da je ob vas, ko vračate škodo.

      Če ne morete poravnati vseh svojih dolgov naenkrat, se ne obremenjujte. Naredite to v obrokih. Toda začnite – tudi če le s petimi evri! Bog je sprejel Zaheja na dan, ko se je odločil vrniti svoje dolgove – ne potem, ko je dokončal vsa odplačila!

      Če ste nekoga prevarali in ne veste, kje zdaj živi, bi morali denar vrniti Bogu – prvotnemu lastniku vsega denarja. To je bilo pravilo, ki ga je Bog določil za Izraelce (4 Mojzesova 5,6-8).

      V vsakem primeru ne bi smeli imeti pri sebi denarja, ki je bil pridobljen nezakonito. Bog nikoli ne more blagosloviti takega denarja.

      Če smo nekoga ranili ali poškodovali na način, ki ne vključuje denarja, se mu moramo opravičiti in ga prositi za odpuščanje.

      Poznam brate v Kristusu, ki so več mesecev varčevali denar, nato pa izpraznili bančne račune, da so vladi vrnili davke in carinske takse, pri katerih so goljufali. In Bog jih je blagoslovil z dosti boljšimi stvarmi, kot je velik bančni račun!

      Poznam tudi druge, ki so skrbno izračunali vozovnice za čase, ko so potovali, ne da bi kupili vozovnice za avtobuse in vlake, in so zneske vrnili. Tisti, ki so zvesti v majhnih stvareh, bodo za Boga delali velike stvari.

      Poznam tudi nekatere, ki so šli s svojimi diplomami k univerzitetnim organom in priznali, da so goljufali